Zadnja leta opažam dva izrazita trenda pri delovnih in študijskih navadah ter kariernih perspektivah študentov prava. Prvič, vse več študentov že tekom študija opravlja pravniška dela. Drugič, vse manj študentov se zanima za delo v pravosodju (zdi se, da še najmanj na sodiščih). Ta trend poraja pomembna vprašanja za bodočnost pravniškega poklica in študij prava v Sloveniji. Vprašati se moramo zlasti kaj krepitev koncepta bolj »obrtniškega« prava, torej prava osredotočenega na praktično (a pogosto intelektualno plitko) delo, pomeni za znanje in usposobljenost bodočih pravnikov, za kakovost pravosodja ter navsezadnje za pravno izobraževanje nasploh. V pričujočem prispevku podajam svoja razmišljanja o tem trendu, o možnih vzrokih in posledicah.
Že v naprej bralca opozarjam, da so moja opažanja v velikem delu lastna oziroma anekdotična. Po mojem védenju tudi ne obstaja statistična analiza, ki bi za ciljno skupino jemala prav študente prava. Kljub temu sem poskušal zaključke podpreti s (splošnimi) statističnimi podatki.
Velja dodati, da obstaja okoliščina, ki otežuje bolj poglobljeno razmišljanje o tej temi. V mislih imam hitrost razvoja dogodkov. Fenomen, ki ga obravnavam je namreč razmeroma nenaden. Še dobrih 10 let nazaj, ko sem zaključil študij, si je trg dela (s tem pa tudi trg pravniških storitev) komaj opomogel po finančni in gospodarski krizi, ki se je vlekla od leta 2008. Dobro pomnim, da je tedaj (v moji generaciji) zgolj peščica kolegov opravljala pravniška dela ob študiju. Še bolje se spomnim bojazni in skorajšnjega trepetanja, da bi s povprečno oceno nad 9 ne dobil sodniškega pripravništva – dolgi seznami več sto, če ne tisoč kandidatov, ki so na pripravništvo čakali več let je strašil vse semestre mojega študija. Spomnim se tudi, da se je poziv za delo na sodišču v svojstvu strokovnega sodelavca obravnaval za pravcat privilegij. Skoraj nepojmljivo se zato zdi, da je do obrata – svojevrstne tržne inverzije pri pravniških poklicih – prišlo tako nenadno. Ker torej ne uživam lagodja, da bi fenomen opazoval s časovno distanco, obravnavam njegov zdaj. Morda bo že bližnja prihodnost moj prispevek hitro naredila obsoletnega, bo pa zapis ostal relevanten vsaj v smislu arhiviranja trenutnega zeitgeista.
Porast dela med študijem prava
Najprej velja spregovoriti o pomenu študentskega dela v Sloveniji. Delo ob študiju je v Sloveniji namreč skoraj pravilo. Kljub temu sem bil presenečen ob poslušanju prispevka Radia Študent iz leta 2022, ki ugotavlja, da ima Slovenija enega najvišjih deležev študentov, ki med študijem delajo (kar 86%) v EU.[1] Od tega dve tretjini študentov dela zato, da pokrijejo življenjske stroške, kar 44% študentov pa brez dohodkov iz dela sploh ne bi moglo študirati. Ti podatki prihajajo sicer v navzkrižje z uradnimi evidencami FURS-a, po katerih je v letu 2022, ko je bilo vpisanih okrog 157.000 dijakov in študentov, študentsko delo opravljalo 61,7 % vseh vpisanih. To je tudi manj kot leta 2008 (več kot 150.000 dijakov in študentov).[2] Slednje ne odtehta dejstva, da gre za ogromno številko. Povprečni letni obseg opravljenih ur na dijaka ali študenta je po isti evidenci znašal 425 ur oziroma 2,4 meseca ob upoštevanju 174 ur opravljenega dela na mesec.[3]
Specifičnih podatkov za študente prava nisem zasledil, a glede na trende lahko sklepamo, da tudi pravniki niso izjema. Prav nasprotno, ob hitri rasti »pravnih pisarn«, odvetniških in gospodarskih družb, ki iščejo podporno osebje, so študenti prava pogosto iskani kader za pomoč pri administrativnem delu, raziskavah in pripravah dokumentov. Ugodna gospodarska klima je ustvarila več povpraševanja po pravniških delih, kar se (deloma) prenese na študente.
Zakaj študenti prava delajo med študijem?
Odgovor na naslovno vprašanje zagotovo ni enostaven. Opravka imamo z več razlogi, ki se lahko prepletajo oziroma seštevajo.
Razumeti je seveda zimzeleni razlog, to je finančne potrebe študentov. Stroški življenja in študija ter nezadostne štipendije silijo študente v delo. Po podatkih raziskave Evroštudent iz 2018 je 38% slovenskih študentov poročalo o resnih finančnih težavah.[4] Žalostno dejstvo je, da morajo mnogi za sprotno preživljanje poseči po študentskem delu. Tako visoka odvisnost od lastnega dela kaže na sistemski problem. A ta sistemski problem je prisoten že desetletja, zato najverjetneje (oziroma vsaj upati je tako) ne predstavlja tiste okoliščine, zaradi katere bi študenti prava v zadnjih letih več delali.
Pridobivanje izkušenj in karierni motivi so najverjetneje prvi v vrsti »drugih« razlogov. Nekateri študenti (zlasti višjih letnikov) delajo zato, da si oplemenitijo CV, navežejo stike in lažje prestopijo na trg dela. Če je delo povezano s študijem, lahko nudi dragocene praktične izkušnje in olajša kasnejšo zaposlitev.[5] Tukaj je kajpak treba ločevati priložnostna dela od pravniških del. Priložnostna dela (klasičen primer je delo v strežbi) niso tista dela o katerih govorim v zadevnem prispevku. Ko študente povprašam kje delajo, najpogosteje navajajo pravne pisarne, odvetniške ali notarske pisarne, gospodarske družbe ipd.
Predvidevam, da se mnogi študentje prava za takšna dela ne odločajo zaradi (skopega) plačila, temveč z mislijo na bodočo kariero, ker verjamejo, da bodo praktične izkušnje njihova konkurenčna prednost. Vendar so rezultati raziskav glede teh razmišljanj različni – nekatere raziskave tezo potrjujejo, druge spet ne.[6] Zasledil sem celo magistrsko nalogo, ki na podlagi anketiranja zaključuje, da študenti, ki poleg študija zmerno delajo, beležijo v povprečju višjo povprečno oceno pa tudi več časa posvetijo samemu študiju.[7]
Povpraševanje delodajalcev zagotovo spodbuja študente k delu. V času debelih krav se je pojavilo več priložnosti za študentsko delo v pravnih poklicih. Delodajalci so spoznali, da lahko študente zaposlujejo za enostavnejša opravila (npr. priprava dokumentov oziroma vzorcev, pisarniška opravila, priprava manj zahtevnih vlog) in jim namenijo nižje plačilo kot diplomantom. Študentsko delo je za delodajalce pač fleksibilno in stroškovno ugodno. S tem nadomeščajo redne zaposlitve s poceni študentskim delom, kar gotovo ni dobra praksa z vidika zagotavljanja dostojnega dela. Ti študenti po zaključku študija pogosto ne ostanejo pri delodajalcu, saj se nato stroški dela povečajo. Notorno je, da je interval »rotacije« študentov in pripravnikov pri velikih odvetniških pisarnah kratek.
Pandemija in prehod na spletno delo sta nadaljnji dejavnik, ki je po mojem mnenju spodbudil študentsko delo. V letih 2020, 2021 in 2022, ko so se predavanja izvajala na daljavo, so študenti nenadoma dobili večjo časovno in krajevno fleksibilnost. Ni se bilo več treba voziti na fakulteto, urniki pa so postali bolj fleksibilni. To je omogočilo lažje usklajevanje dela in študija. Poleg tega je pandemija razmahnila delo na daljavo. Vse navedeno je odprlo pot možnostim, da slovenski študent študira in obenem dela preko spleta, ne da bi zapustil dom. Digitalizacija je torej odstranila določene (fizične) ovire in odprla trg dela globalno, spremenila pa je tudi miselnost študentov.
To nas privede do nove miselnosti Gen Z-jevcev. Milenijci smo odraščali ob stari mantri, da šolski uspeh in diploma prinašata varno in udobno delo. Ta paradigma se je razblinila ob nastopu finančne in gospodarske krize leta 2008. »Starejši« in »srednji« Milenijci so imeli največjo smolo, saj so v tem času, to je v času velikega pomanjkanja služb, šele vstopali na trg dela. Generacija X je v tem času izgubljala službe v masovnih odpuščanjih. Gen Z je dogajanje spremljala v zavetju šolskih klopi. Ob tem razvoju dogodkov se je oblikovala miselnost, ki zavrača korporativno lojalnost. Nova paradigma temelji na (novi stari) ideji, da je delo zlasti transakcijske narave in na ciničnem (ali samo zdravi skepsi?) nazoru, da je delo per se prekarno. Iz teh razlogov je Gen Z pripravljena tvegati več, okušati delovni proces bolj zgodaj ter že vnaprej iskati najugodnejše transakcijsko razmerje.
Vpliv dela na študijski uspeh
Ključno vprašanje obravnavanega fenomena je, kako vzporedno delo vpliva na študijske rezultate in znanje študentov prava. Intuitivno bi pričakovali, da več dela škoduje študiju, saj zmanjša čas za učenje in udeležbo na vajah. Raziskave nujno ne potrjujejo te teze. Zdi se, da je rezultat odvisen od obsega in narave dela.
Po eni strani raziskave potrjujejo, da pretirano delo zmanjšuje študijski uspeh. Čas, ki ga študent nameni delu, se zajeda v čas za študijske aktivnosti. Pri študentih, ki morajo dosti delati, trpi udeležba na predavanjih, zmanjša se sprotno učenje in več jih podaljšuje študij. Podobno se je pokazalo v mednarodnih primerjavah. Povsod tam, kjer študenti veliko delajo, se zmanjša čas namenjen študiju, kar ima lahko negativne posledice na poglobljenost znanja.[8]
Po drugi strani »zmerna« mera dela in še posebej delo povezano s študijem, lahko vpliva nevtralno ali celo pozitivno. Kot že omenjeno, sem zasledil slovensko raziskavo (ki se sicer ne osredotoča na študente prava!), ki je odkrila višjo povprečno oceno pri delovno aktivnih študentih.[9] Možno je, da so ti študenti bolj motivirani in organizirani. Delo jim lahko pomaga razviti časovni management, komunikacijske spretnosti in praktično razumevanje snovi, kar jim koristi pri izpitih. Pomemben pogoj pa je, da obseg dela ni prevelik in da delodajalci razumejo študijske obveznosti. V praksi mnogi študenti žal presegajo to »zmerno« mero.
Za študente prava je posebej problematično, če delo nadomesti študij pri pridobivanju znanja. Pravo kot študijska smer terja veliko branja, pomnjenja podatkov in razumevanja kompleksnih pravnih pojmov. Vsega navedenega, tako menim, ni mogoče v celoti osvojiti zgolj skozi prakso. Če študent zaradi dela opušča sprotno učenje, tvega pomanjkljivo razumevanje teoretskih osnov. Študent se lahko v odvetniški pisarni nauči pisanja tožb ali pogodb, ne da bi zares razumel širši pravni kontekst ali razvijal kritično mišljenje o pravu. Tak “obrtniški” pristop lahko vodi v ožje znanje: študent sicer pozna obrazce in obliko, ne pa nujno tudi teorije v ozadju ali vrednote, ki jih pravo varuje.
V končni fazi to lahko pomeni manj razmišljujoče in inovativne pravnike, ki se težje prilagodijo novim pravnim problemom, ker so bili med študijem bolj »vajenci« kot pa raziskovalci. Res je sicer, da gre v obratni smeri graja fakultetam, ki študij zastavljajo preveč teoretsko in prakticirajo trdno zasidran pristop predavanj ex cathedra. Kljub temu je treba ugotoviti, da fakultete ponujajo veliko možnosti pridobivanja praktičnih izkušenj. To so zlasti študentska tekmovanja, programi amicus curiae in pravniške klinike, ki v simuliranih ali »varnih« okoljih (ob nadzorstvu pedagoških mentorjev) pripravljajo študente na izzive prakse.
Navkljub vsem tveganjem se zdi, da večina študentov uspe uravnotežiti študij in delo, sicer diplomantov prava pač ne bi bilo toliko kot jih je. Vendar je jasno, da mora študent osvojiti osnove in širino nekega predmeta, preden se loti dela v praksi, ki pogosto obravnava neko ločeno ali nadvse specifično področje. Tako na primer delo v pravni pisarni, ki se ukvarja z izterjavo dolgov zagotovo študenta opremi z veščinami potrebnimi za izpolnjevanje predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da je študent osvojil logiko in sistematiko izvršilnega postopka ali da razume medsebojna razmerja deležnikov tega postopka ter temeljnih načel, ki krojijo postopek. Študent, ki je na primer zaposlen pri odvetniku bo morda dobil nalogo raziskati neko specifično in kompleksno pravno vprašanje. Morda bo pri tem uspešen. Vendar bo vložil v raziskovanje toliko časa, da bo ob tem zanemaril širino predmeta. Znanje bo pridobljeno ad hoc, za konkretni primer, brez izdelane predstave o nekem pravnem področju; to je brez znanja o povezani uporabi pravil.
Odmik najboljših pravnikov od pravosodja
Tradicionalno je med najboljšimi diplomanti prava vladalo precejšnje zanimanje za pravosodne kariere. Nadobuden študent si je želel postati sodnik, tožilec ali odvetnik. Danes je opazen upad zanimanja za te karierne poti, zlasti za sodniško službo. Ko med predavanji pozovem študente, naj dvigne roko kdor si želi opravljati katerega izmed omenjenih poklicev, se pojavi le par osamelcev. Razlogi za ta odmik so zagotovo večplastni, a v ospredju je najverjetneje materialni (finančni) vidik in delovne razmere v pravosodju.
V oči bode zlasti problem razmeroma nizkih plač v primerjavi z drugimi kariernimi možnostmi. Revizijsko poročilo Računskega sodišča iz leta 2024 o sodniškem pripravništvu izpostavlja, da je prenizka plača glavni vzrok za upad zanimanja za sodniško pripravništvo in kasnejše kariere v sodstvu.[10] To ugotovitev Računsko sodišče med drugim povzema tudi po stališču Vrhovnega sodišča. Ta problem je torej prepoznan. Plača sodniškega pripravnika z univerzitetno diplomo je v Sloveniji komaj nad minimalno plačo. Po podatkih istega poročila je leta 2024 bila pripravniška plača okoli 29 % nižja od povprečne plače v državi. Sodniški pripravnik dve leti dela za slab zaslužek, vse v skoraj goli nadeji, da bi enkrat kasneje (čez dolga leta) napredoval v sodnika. Vrhovno sodišče samo navaja, da zasebni sektor z višjimi plačami bolj pritegne perspektiven kader kot sodstvo oziroma da je glavni vzrok upada zanimanja za opravljanje sodniškega pripravništva ravno finančni vidik.[11] Računsko sodišče je to označilo za »odmik od strategije človeških virov«,[12] ki naj bi privabljala najboljše pravnike v pravosodje. Sodstvo torej izgublja talentirane pravnike. Posledice tega se bodo zares manifestirale šele čez čas. Med te lahko uvrstimo zmanjšano učinkovitost, navsezadnje pa tudi slabšo kakovost odločitev.
Poleg plač so tu še drugi dejavniki, ki jih moramo jemati v poštev, zlasti delovne razmere in ugled. Številna sodišča so preobremenjena, sodniki delajo pod pritiskom zaostankov in javne kritike. Mladi pravniki dobivajo vtis, da sodniški poklic ne uživa posebnega spoštovanja niti v družbi niti pri oblasti. Ambiciozni diplomanti vidijo svojo prihodnost v odvetniških pisarnah ali gospodarskih družbah, kjer pričakujejo večje zaslužke. K vsemu navedenemu zagotovo ne pripomore medijsko odmeven (in s strani laične javnosti kritiziran) boj sodnikov za izboljšanje plač.
Treba je dodati, da Slovenija pri tem ni unikat. Podatki iz tujine namreč nakazujejo podoben trend. Na primer, novičarski prispevek »Staatsdienst? Nein danke« navaja, da v Nemčiji primanjkuje na stotine sodnikov in tožilcev, ker mladi pravniki raje odhajajo v zasebni sektor.[13] Trenutno imajo nemška sodišča skoraj 2000 sodniških in tožilskih mest nezasedenih, kar že vpliva na delovanje pravosodja. Razlogi za nezanimanje so podobni kot v Sloveniji: zasebni sektor ponuja bistveno višje plače, medtem ko začetna (letna) plača sodnika (okoli 70.000 EUR bruto v Nemčiji) ne konkurira ponudbam velikih odvetniških družb (125.000 EUR). Problem se z vsakim letom stopnjuje. Mladi sodnik je v 90-ih letih zaslužil le malo manj kot pravnik v gospodarstvu, danes pa sodniki zaostajajo za več 10.000 EUR za kolegi v podjetjih.[14]
Selitev pravnikov v gospodarstvo (in tujino?)
Kam potem odhajajo študenti in diplomanti prava, ki zapuščajo tradicionalne (pravosodne) poti? Pravo že vseskozi ponuja širok razpon potencialnih karier zunaj klasičnega pravosodja. V mislih imam porast korporativnega upravljanje, managment človeških virov oziroma kadrovanje in razni »compliance officerji«. Nikakor tudi ne gre spregledati Law-Tech in Fin-Tech podjemov.
Pomembno je izpostaviti še vidik globalizacije. Pravo tradicionalno razumemo kot »nacionalno«. Vendarle pa transnacionalno pravo (navkljub anti-globalistični politiki in retoriki zadnjega časa) še zmerom dobro stoji in se razvija. Mednarodne konvencije, globalni standardi in v splošnem poenotenje pravnih praks prispevajo k takšnemu razvoju dogodkov. Posledično sodobni pravniki pogosto delujejo čezmejno ali onkraj naših meja. Delo opravljajo v tujem jeziku in v stiku z različnimi pravnimi tradicijami. Mladi pravniki iz Slovenije se lahko specializirajo v branži, ki je globalno relevantna (na primer IT-pravo, arbitražno pravo, mednarodno gospodarsko in trgovinsko pravo) in nato delujejo kot del globalne mreže pravnih storitev. Za slovenske pravne fakultete in institucije to predstavlja izziv – kako izobraževati kadre za mednarodno konkurenčnost, hkrati pa ohranjati znanje (»inherentno«) nacionalnega prava.
Obrtniško vs. znanstveno izobraževanje
Z orisanim premikom v študijskih navadah in kariernih ambicijah se odpira vprašanje kvalitete in »narave« znanja, ki ga študenti prava pridobijo. V akademskih krogih je bržkone že dolgo prisotna razprava o tem, ali naj bo pravna izobrazba bolj praktično naravnana ali bolj teoretično poglobljena. Tradicionalno je pravni študij veljal za intelektualno zahteven, z mnogo teorije. Če nič drugega si akademiki povečini vsaj želimo, da bi se pravo obravnavalo in poučevalo (tudi) kot družboslovna znanost, s primesmi humanistike. Ampak, če študenti večino časa posvečajo praktičnemu delu (opravljanju dela v pisarni), obstaja (četudi še tako neznatna) bojazen, da se pravni študij spremeni (izjalovi) v vajeništvo, pravo pa iz znanosti v obrt.
Delodajalci vršijo vsaj posredni pritisk na fakultete, da namesto splošne izobrazbe nudijo poklicno usposabljanje. Drugače rečeno, gre za pritisk, da se učni načrt osredotoči na uporabne veščine (pisanje tožb, priprava pogodb, vlaganje enostavnih vlog) na rovaš klasičnega študija, ki temelji v veliki meri na predajanju teoretičnega znanja. Posledica bi lahko bila, da diplomanti znajo slediti utečenim praksam, ne znajo pa stopiti korak nazaj in kritično ovrednotiti pravnih pravil ali razumeti pravnega sistema kot celote. Skratka, sposobni so (če si dovolim nekaj provokativnosti) obrtniško opravljati izbran nabor nalog, ne premorejo pa znanstvenega pristopa.
Po drugi strani – kot že omenjeno – pravne fakultete nudijo številne aktivnosti, ki so namenjene praktičnemu spoznavanju in uporabi prava na konkretnih primerih (sodelovanje s sodišči, tekmovanja, klinike ipd.). Takšna simulirana ali varna okolja imajo to prednost, da študent v njih ne prevzema resnične odgovornosti za morebitne napake in neznanje. Gre za učeče izkušnje, ki sledijo konceptu learn-as-you-go, kakor že sicer velja za sodobne študijske smeri. Nadaljnja prednost takšnih aktivnosti je v tem, da študent delo (praviloma) opravlja pod pedagoškim mentorjem, ki je usposobljen, da študenta opremi s potrebnim znanjem za uspešno opravo naloge. Mentoriranje pa zagotovo ni osrednji motiv delodajalcev v zasebnem sektorju.
Vprašanje je torej, kaj izgubljamo in pridobivamo. Pridobivamo bolj pripravljene diplomante, ki se lažje znajdejo na prvem delovnem mestu in porabijo manj časa za uvajanje v prakso. Izgubljamo pa širino razumevanja in inovativnost. Pravo kot znanstvena disciplina razvija zmožnost razmišljanja o pravu, ne zgolj uporabe prava. Če slednje zanemarimo, tvegamo, da generacija “obrtniških” pravnikov ne bo kos večjim družbenim izzivom, kjer je treba pravo kritično uporabiti ali reformirati. Nemara je zlasti za pravosodje pomembno, da sodniki niso le “apartčiki”, ampak intelektualci, ki razumejo duh zakona in pravice.
Ravnotežje med teorijo in prakso je zato ključno. Problem nastane, če se eno povsem podredi drugemu. V tem trenutku se zdi, da praksa pridobiva prednost – pod pritiskom trga dela in želja študentov. Naloga nas, ki poučujemo na pravnih fakultetah je, da najdemo način, kako primerno združiti oboje.
Težnja po praktično naravnani izobrazbi se zdi prisotna tudi kot evropski trend v okviru bolonjskega procesa. Bolonjska deklaracija je namreč stremela k zagotavljanju zaposljivosti diplomantov. Nekoliko ironično se zato zdi, da se trendi na področju študija prava v Sloveniji obračajo k enovitemu magistrskemu študiju. Po eni strani je prav ta ukrep namenjen boljši zaposljivosti, saj se je v praksi izkazalo, da večina študentov vpričo slabše nezaposljivosti z opravljeno I. stopnjo nadaljuje z magistrskim študijem. Po drugi strani je prav trend dela ob študiju tisti, ki bi napotoval na večjo zaposljivost takšnega kadra.
Obrtniški model v ZDA
Za razliko od klasične poti (študij in pravniški državni izpit), nekatere države dovoljujejo alternativne in praktično naravnane poti do pdi-ja. V ZDA večina zveznih držav zahteva opravljanje študija prava (J.D.) pred pristopom k tamkajšnjemu ekvivalentu pdi (bar exam). Kljub temu nekaj zveznih držav (Kalifornija, Virginija in Washington) ponuja možnost, da kandidat opravi bar exam brez formalne diplome iz prava. Namesto tega mora opravljati večletno vajeništvo (apprenticeship) v odvetniški pisarni ali pri sodniku. Najbolj znan primer (nemara zaradi Kim Kardashian, ki se je neuspešno podala na to pot) je Kalifornijski »Law Office Study (LOS) Program«, kjer se kandidat štiri leta praktično usposablja pri odvetniku (vsaj 18 ur na teden), opravi vmesni »Baby Bar« izpit in nato lahko pristopi k pravosodnemu izpitu. Ves čas se kontinuirano preverja znanje kandidata s predpisanimi intervali preizkusov. Pot je zahtevna, a je pravno priznana in urejena alternativa (dragemu) študiju. Razlog za obstoj te poti je zlasti v dostopnosti. Talentiranim posameznikom omogoča brez finančnih sredstev za drag študij, da se naučijo prava skozi delo v praksi.
Sklep
Na podlagi napisanega lahko ponudim dve pomembni ugotovitvi. Prvič, obravnavani trend zagotovo ni zbezljal onkraj obvladljivega. Številni deležniki, vključno s sodstvom, so problem že prepoznali in ga naslavljajo (Računsko sodišče je med drugim oblikovalo svoja priporočila sodstvu). Drugič, trend nima zgolj »problematične« dimenzije ampak tudi zaželeno. Zmerno delo ob študiju in nekaj obrtniškega (realnega?) znanja ne bo vodilo v propad pravnih fakultet. Nasprotno, študente lahko oplemeniti s kompetencami, fakulteti pa ponuja možnost sodelovanj, ki se jih lahko institucionalizira. Problematična je tista dimenzija, ki presega zmernost.
In še sanjaški zaključek… pravniški poklic in izobraževanje sta na prelomnici. Veliko študentov prava med študijem opravlja pravniška dela. To nedvomno spreminja način, kako doživljajo študij ter kaj od njega pričakujejo. Po eni strani nastajajo generacije mladih pravnikov, ki so že zelo zgodaj vrženi v praktične vode, so prilagodljivi, podjetni in mednarodno usmerjeni. Po drugi strani pa obstaja tveganje, da bo zaradi tega trpel akademski temelj prava: poglobljeno teoretično znanje, kritično mišljenje in predanost službi v pravosodju. Manjši pritok talentiranih kadrov v pravosodje nas opozarja, da moramo premisliti, kako cenimo in nagrajujemo (bodoče) varuhe pravne države. Če bodo sodišča želela pritegniti talentirane mlade, bodo morala postati konkurenčnejša, bodisi z boljšimi plačami bodisi z drugimi ugodnostmi (perspektivo napredovanja). Hkrati se mora v družbi spremeniti percepcija – sodstvo mora znova postati častna in zaželena kariera. Pravo ne sme postati »preveč« obrtno; ob vsej komercializaciji in globalizaciji mora obdržati svojo etično in znanstveno dimenzijo. Spreminjanje študentskih navad in kariernih perspektiv odraža širše družbene premike. Naloga nas v izobraževanju, delodajalcev in odločevalcev je, da te spremembe usmerimo v pozitivno smer. Ohranimo ravnotežje med prakso in teorijo.
[1] https://radiostudent.si/univerza/odprto-delovisce/student-delavec.
[2] Valentina Franca, Polona Domadenik Muren, Vloga študentskega trga dela v Sloveniji: pravna, ekonomska in kadrovska analiza, Ekonomska fakulteta, 2025, str. 24 (https://www.ef.uni-lj.si/assets/Zaloznistvo/Raziskovalne-publikacije/Znanstvene-monografije/Vloga-studentskega-dela-na-trgu-dela-v-Sloveniji.pdf).
[3] Prav tam, str. 26.
[4] https://www.delo.si/novice/slovenija/ni-vseeno-koliko-studentov-mora-delati-da-lahko-studirajo.
[5] Prav tam.
[6] Glej: Valentina Franca, Polona Domadenik Muren, str. 89-90.
[7] Tanja Mejič, Povezava študentskega dela z učnim uspehom študenta, FOV UM, 2017 (https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=64859&lang=slv&prip=rul:1729569:d2).
[8] Glej: https://www.delo.si/novice/slovenija/ni-vseeno-koliko-studentov-mora-delati-da-lahko-studirajo.
[9] Tanja Mejič, Povezava študentskega dela z učnim uspehom študenta, FOV UM, 2017.
[10] Ureditev sistema sodniškega pripravništva 2024. https://www.rs-rs.si/fileadmin/user_upload/Datoteke/Revizije/2024/SodPrip/SodPrip-revizijsko-porocilo.pdf.
[11] Prav tam, str. 58.
[12] Prav tam.
[13] https://taz.de/Zukunft-der-Justiz/!6111623/.
[14] Glej: https://www.drb.de/newsroom/presse-mediencenter/nachrichten-auf-einen-blick/nachricht/news/justiz-wird-beim-einkommen-abgehaengt.
Uporabljena slika je generirana z modelom ChatGPT 5.2.