Kratko razmišljanje o pomenu in pomanjkanju pluralizma v slovenski pravni teoriji
Uvodoma
Zgodi se, da ob prebiranju kakšne sodbe, zasledim tisto klasično besedno zvezo »po mnenju teorije«. In ko me daje firbec, da bi se podrobneje seznanil s to teorijo, ugotovim, da gre za navedbo določenega avtorja, v komentarju zakona, ki ni bil prenovljen že lep čas, pri čemer ta avtor povzema lasten članek iz 90-ih let prejšnjega stoletja. Gre za deja vu, ki me prešine vse prevečkrat. Na mestu je vprašanje, kakšno težo ima domača teorija, če za njo nemalokrat stoji en sam teoretik? Mar ni slovenska zakonodaja podobno razvejana kot zakonodaja marsikatere n-krat večje države, pri čemer ima ta država tudi n-krat več teoretikov, ki pišejo o izbranih pravnih fenomenih?
Problem, ki ga nakazujem ni navidezen. Pravo je »diskurzivno« – nastaja skozi praktični, strokovni in znanstveni diskurz, pri čemer se prvi dve ravni pogosto napajata prav iz spoznanj pravne znanosti. Pravna znanost pa je tudi unikatna v tem smislu, da ni docela univerzalna, ker je njen predmet preučevanja lokalen (nacionalen). Zato tudi potrebujemo lokalno oziroma »domačo« pravno teorijo.
Ko v sklopu primerjalno-pravne analize prebiram nemško ureditev nekega pravila, denimo, na pamet, par. 228 ZPO, lahko posežem po domala ducatu komentarjev. Medtem, ko je jedro komentarjev zagotovo smiselno enako, ima vsak teoretik vendarle svoj poseben pogled, četudi le v niansah, s čimer doprinese h kvaliteti diskurza, posledično in daljnosežno pa tudi k razvoju bolj prefinjene sodne prakse in k dobri pravni državi. V nekih meta-dimenzijah gre navsezadnje tudi za izgradnjo intelektualnega kapitala.
In kje, razen v majhnosti naše države, tiči razlog za takšno stanje? Med drugim tudi v sistemu vrednotenja znanstvenoraziskovalne dejavnosti, ki napore teoretikov usmerja v študij nadnacionalnega, primerjalnega in mednarodnega prava. Položaj nacionalnega prava v teh razmerah bi lahko opisali, ob blogovskem dramatiziranju, kot »osirotel«.
V tokratnem blogu zato razmišljam in negodujem o statusu quo ter razlogih zanj. Drznem pa si tudi pametovati o boljšem jutri za slovensko pravno teorijo.
Brez skrbi, bralec, v nadaljevanju malce manj stilistično…
Vrednotenje pravne znanosti v Sloveniji
Pred časom sem se udeležil spletne konference »Vrednotenje pravne znanosti v Sloveniji«, kjer s(m)o diskutanti naslavljali (med)narodni značaj pravne znanosti in ob tem razpravljali tudi o raziskovalnih naporih, ki jih, po eni strani, usmerjamo v študij nacionalnega, po drugi strani pa nadnacionalnega, primerjalnega in mednarodnega prava.
Konferenco so maja letos organizirale vse tri slovenske pravne fakultete skupaj z obema Zvezama pravniških društev, na podlagi razprave pa se je razvil Manifest za pravno znanost v Sloveniji.[1] Manifest opisuje razloge, zaradi katerih se naša raziskovalna pozornost osredotoča k mednarodnemu. Sistem (točkovnega) vrednotenja, ki je prirejen predvsem naravoslovju in oprt na kazalnike, kakršen je WoS, raziskovalce sistemsko usmerja v objave v tujih revijah, ki jih zanimajo primerjalno ali mednarodno relevantne teme, ne pa vprašanja, bistvena predvsem za slovenski pravni red.
Posledica takšnega sistema vrednotenja je tudi seveda ta, da se raziskovalci manj ukvarjamo z nacionalnim pravom, ker s točkovnega vidika in vidika pridobivanje raziskovalnih sredstev, ni dovolj lukrativno. Manko nacionalno-usmerjenega raziskovanja pa načne vprašanje pluralnosti v slovenski pravni-znanstvenoraziskovalni srenji: koliko raziskovalcev dejansko soustvarja tisto, čemur pravimo »slovenska pravna teorija« in kaj se zgodi, ko se to mnoštvo, ne da bi si tega kdo posebej želel, skrči na ednino.
Znanost enega
Slovenija premore tri pravne fakultete in v primerjavi z večjimi pravnimi kulturami razmeroma majhno število habilitiranih teoretikov na posamezno pravno področje. To samo po sebi še ni nujno slabost. Tudi majhne akademske skupnosti so namreč lahko izjemno produktivne. In v tem prispevku nikakor ne zanikam, da so slovenski raziskovalci tudi mednarodno prepoznavni in v nekaterih razsežnostih vrhunski. Težava nastane, ko se majhnemu številu razpoložljivih »peres« pridruži še sistemska spodbuda, da ta peresa svoj raziskovalni napor preusmerijo navzven, torej v primerjalne, nadnacionalne in mednarodne teme (kot upravičeno opozarja tudi manifest). Rezultat je pojav, ki se v praksi prevečkrat manifestira: o posameznem vprašanju domačega prava – denimo o razlagi konkretnega instituta obligacijskega, gospodarskega ali procesnega prava – je v zadnjih desetletjih pisal natanko en avtor. Ne teorija, temveč teoretik.
Med znanstvenim diskurzom in mnenjem posameznika obstaja pomembna razlika. Znanost živi skozi preverjanja (falsifikacijo), ponovnega branja istega vprašanja z drugega zornega kota – od tega, skratka, da nekdo nekaj trdi, nekdo drug pa to trditev preizkusi, dopolni ali zavrne. Ko te dialektike ni, se prvo (in edino) mnenje zlahka sprevrže v splošno sprejeto stališče, brez da bi bilo rigorozno preizkušeno. V sodni odločbi ali pravnem mnenju potem beremo, da »teorija meni«, čeprav gre dejansko za mnenje enega samega avtorja, ki mu preprosto še ni nihče ugovarjal. In to ne zato, ker bi bilo neovrgljivo, temveč zato, ker se z vprašanjem ni imel časa (ali spodbude) kdo drug ukvarjati.
V redu, na tem mestu – intermezzo – da pomirim kritičnega bralca. Ne trdim, da je stanje iz zgornjega opisa vseprisotno. So področja, s katerimi se teorija bavi bolj redno in kjer obstaja bogat diskurz o posameznih temah. Mislim, da bo vsak bralec-pravnik znal prepoznati takšna področja. Po drugi strani pa je (ob priznanju, da se preverjanja nisem lotil empirično) veliko tem takih, da je o njih pisal avtor, dva ali trije. Čeravno ne gre osamljeno pero, je takšen diskurz še zmerom pogosto suhoparen in skop.
Primerjava z večjimi pravnimi kulturami nas pahne v »eksistencialno krizo«. V Nemčiji za temeljne zakonike, kakršen je na primer ZPO, vzporedno izhaja več med seboj neodvisnih velikih komentarjev (Münchener, Nomos, Stein/Jonas, Anders/Gegle, Saenger, BeckOK, in drugi) ki jih avtorji in sodišča redno navajajo drug ob drugem, prav zato, ker vsak od njih k isti določbi pogosto pristopi nekoliko drugače.
Slovenija sicer premore lastno tradicijo velikih komentarjev, ki so, kadar so dobro zastavljeni, resnično kakovostno kolektivno delo. Vendar gre zelo pogosto za en sam, uredniško usklajen projekt na zakon, ne za več neodvisnih, med seboj konkurenčnih komentarjev, ki bi isto določbo osvetlili z različnih izhodišč. Tudi tam, kjer je avtorstvo kolektivno, torej razlaga posamezne določbe praviloma ostaja ena sama.
Še mnogo večji je razkorak, ko se ozremo na strokovne in znanstvene revije, ki jih pri nas verjetno naštejemo na prste ene roke, v Nemčiji pa za vsako malo večjo pravno področje izhaja lastni tednik ali mesečnik.
Ne morem si kaj, da ne bi ob tem pogleda usmeril v preteklost. V čas, ko je bila slovenska pravna znanost del jugoslovanskega akademskega prostora. Rojen sem sicer v samostojni Sloveniji in tega časa nikoli nisem osebno izkusil, vendar izhajam iz velikih del takratnih avtorjev in zgodovinskega spomina peščice akademikov s katerimi sem govoril. Takrat je v skupnem, sorodnem pravnem in jezikovnem okolju delovalo občutno večje število pravnih fakultet (med drugim v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Sarajevu, Skopju in Novem Sadu) vsaka s svojimi profesorji, učbeniki in komentarji. Za marsikatero vprašanje, ki je bilo skupno republikam oziroma zvezno, je zato obstajalo več neodvisnih razlag, ki so se med seboj lahko primerjale, dopolnjevale in izpodbijale. Po osamosvojitvi se je ta prostor za slovenske pravnike opazno skrčil – to je ravno v trenutku, ko bi bolj intenziven domači diskurz najbolj terjal nadomestilo za izgubljeno širino.
Sistem vrednotenja raziskovalne uspešnosti to skrčitev, žal, še poglablja. Kot že omenjeno je ekosistem v katerem delujemo slovenski raziskovalci izrazito favorizira objave člankov v tujih in tujejezičnih revijah. Manifest zato upravičeno poziva k bolj enakovrednemu vrednotenju tujih in domačih znanstvenih del, s posebnim poudarkom na znanstvenih monografijah. Že tako redko številčna raziskovalna skupnost na slovenskem potrebuje spodbudo tudi za to, da se bavi z nacionalnim pravom, sicer se bo trenutni trend nadaljeval, če že ne poglobil.
Sklep
Manifest za pravno znanost v Sloveniji upravičeno opozarja, da je slednja razpeta na tnalu med nacionalnim in mednarodnim. V tem prispevku sem želel pokazati, da se ta napetost posledično kaže tudi med množino in ednino, med pravno znanostjo kot diskurzom na eni strani ter mnenjem enega samega teoretika. Sistem vrednotenja, ki raziskovalce sistemsko usmerja stran od poglobljenega domačega, monografskega dela, poskrbi, da marsikatero vprašanje slovenskega prava ostane v rokah enega samega avtorja.
Moje poglede v tem zapisu se naj razume kot poziv k bolj uravnoteženemu vrednotenju pravne znanosti. Slovenija bo zaradi majhnosti zmerom prikrajšana široke akademske skupnosti, toda to še ne pomeni, da moramo obstoječo posredno odvračati od poglobljenega raziskovanja nacionalne ureditve.
Pravna znanost je, kot pravi manifest, »hrbtenica pravne države«. Hrbtenica, sestavljena iz enega samega vretenca pa ni hrbtenica.
Ta zapis sem v končni fazi objavil zato, ker verjamem v Humboldtov model Einheit von Forschung und Lehre – da smo visokošolski učitelje obenem raziskovalci, in sicer prav zato, da študente poučujemo in seznanjamo z najbolj poglobljenimi uvidi v predmet preučevanja. Zagotovo si želimo študente opremiti s takšnim znanjem ne zgolj pri predmetih, ki so bolj mednarodno usmerjeni, temveč tudi pri tistih, ki so tradicionalno bolj nacionalni.
[1] Povezava do manifesta: https://zdgps.si/novice/vrednotenje-pravne-znanosti-v-sloveniji/