Ob začetku novega šolskega leta bosta Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino ter Ministrstvo za obrambo prvošolcem in dijakom prvih letnikov podarila izvod Ustave Republike Slovenije. Cilj dejanja je, po besedah ministra za izobraževanje, da mladi poznajo vrednote demokratičnosti in pravne države, jih razumejo in jih nekoč kot aktivni državljani tudi sami soustvarjajo. Namen je težko grajati. Izvedba pa je (vsaj kar zadeva prvošolčke) zgrešena. Kljub temu je dejanje v širšem kontekstu lahko dobrodošlo, saj v družbi odpira vprašanje pravne vzgoje. Ta je v času, ko smo (vsaj tako se zdi) priča pospešenemu erodiranju sistema zavor in ravnovesij v nekaterih državah po svetu, še kako potrebna. V nadaljevanju se kritično opredeljujem do navedenega ukrepa obeh ministrstev, a po drugi strani naslavljam možnost pouka o pravnih vsebinah na osnovnih in srednjih šolah. Pojasnjujem, da so ukrepi bolj smotrni v okviru drugih obstoječih predmetov (zlasti državljanske kulture in etike), ki bi jih veljalo nadgraditi. Tema je zagotovo več kot zgolj prehodna zanimivost – pravni subjekt smo po sili razmer, pravno pismeni pa le, če se prava naučimo.
Neskladje z učnim načrtom
Najprej k nesmislom. Očitno je, da prvošolček 1. septembra ne bo sposoben razumeti pomena Ustave. Učni načrt za slovenščino za prvo vzgojno-izobraževalno obdobje med drugim določa, da učenci razvijajo branje z razumevanjem in pisanjem besedil, ustreznih svoji starosti, spoznavni, sporazumevalni in recepcijski zmožnosti. Med vsebinami za branje zasledimo: navadne ali elektronske dopise (npr. pozdrav, voščilo, čestitka, vabilo) za prijatelja oz. prijateljico, sorodnika oz. sorodnico; seznam (npr. urnik, kazalo); opise, povezane s temami spoznavanja okolja (npr. opis osebe in njenega delovnika, živali, predmeta, prostora, zgradbe, poti). Proza, ki jo spoznavajo učenci prvega triletja zajema dela Kajetana Koviča, Srečka Kosovela, Otona Zupančiča, Ele Peroci itd.
Skratka, taisti otrok, ki bo (sčasoma) bral ilustrirane pravljice, bo septembra dobil v roke besedilo, ki vsebuje pojme kot so začasna razveljavitev in omejitev pravic, pravna jamstva, pristojnost, omejitev pravic z zakonom itd. To niso zgolj »težke besede« zanje. To so abstrakcije druge stopnje. Gre za pravila o pravilih. Jasno je torej, da ukrep v ničemer ni usklajen z učnim načrtom posameznih enot predmetnika.
Sledi še en problem. Kdo naj ustavo otrokom razlaga. Učitelj razrednega pouka je brez dvoma najbolje usposobljen za opismenjevanje in delo s prvošolčki. Ni pa pravno izobražen. Breme razlage bo posledično padlo na starše; takisto laike. Posledice so predvidljive… Ustava bo končala v predalu, kot spominek na prvi šolski dan.
Po drugi strani je zanimivo, da je isti ukrep za dijake razumljiv. Dijak prvega letnika je namreč star 15 let in zna brati zahtevna kompleksna besedila. Je delno poslovno sposoben, čez tri leta bo postal polnoleten in polno poslovno sposoben ter volilni upravičenec. Njemu izvod Ustave dejansko nekaj pomeni. To je, če ta izvod nekdo pospremi s poukom.
Koliko prava sploh srečamo v OŠ in SŠ?
Ob vseh mnenjih, ki jih zasledim na pričujočo temo, me zbode, da le redko kdo omeni predmet »Domovinska in državljanska kultura in etika«. Predmet se izvaja v 7. in 8. razredu OŠ kot obvezni, izvaja pa se po eno uro tedensko. Med drugim učenec (glede na učni načrt) pri predmetu »ugotavlja bistvo socialne in pravne države«. A predmet obsega skupaj cca. 70 ur za celoten sklop družbe, države, etike, človekovih pravic, demokracije in gospodarstva. Prava v ožjem pomenu v tem obsegu skoraj ne more biti.
V gimnaziji oz. na področju splošnega srednješolskega izobraževalnega programa je položaj po eni strani še slabši. Med predmeti namreč ni ekvivalenta zgoraj omenjeni domovinski oziroma državljanski kulturi in etiki. Obstaja sicer obvezni vsebinski sklop Aktivno državljanstvo, ki pa ni *predmet*; v njem se pravo »poučuje« v nekem delu (človekove pravica, ustavna ureditev in demokracija). A to je ponovno bolj interesna, kakor pa didaktična vsebina.
Kot visokošolski učitelj, habilitiran za področje »pravo« in kot nekdo, ki vsako leto izvede kakšno gostujoče predavanje o pravu na srednji šoli, lahko na podlagi lastnih opažanj navedem, da gimnazijci vedo o pravu povedati toliko, kolikor so sami angažirani zanj (največkrat bore malo).
Breme, ki ga nosi laik: ignorantia iuris nocet
Maksima, da nepoznavanje prava škoduje, je bila še znosna v družbi, v kateri je bilo pravil malo, pa še ta so izhajala iz običajev. Posameznik danes dnevno sklepa pogodbe s klikom, privoli v obdelavo osebnih podatkov s tapkanjem po zaslonu, kupuje na daljavo… Pravo je postalo »tkanina« vsakdana. Infrastruktura, ki spremlja domala vsako naše dejanje. Pa tudi edini predmet, ki ga vsi uporabljamo, a se ga nihče v šoli ne uči.
Študija WorldJusticeProject (n=1006) navaja, da je v Sloveniji leta 2017 le 33% posameznikov, ki so naleteli na pravni problem dostopalo do potrebne pravne pomoči. Ob tem se je kar 55% odstotkov le-teh za nasvet obrnilo na člana družine ali prijatelja. Skratka, v večini primerov ponovno na laike. Čeprav te študije (vpričo vzorca in metodologije) zagotovo ne gre jemati za absoluten odraz pravne kulture v Sloveniji, se zdi, da nakazuje naslednje: ovira k pravnemu opolnomočenju posameznikov ni (zgolj) visoka sodna taksa ali stroški odvetnika ipd. Prva ovira nastopi že veliko prej in se kaže kot nezmožnost posameznika prepoznati, da pravni problem sploh obstaja. Lahko bi rekli, da nam manjka »pravna pismenost«. Žal nismo homo juridicus (po vzoru na homo economicus ali politicus).
Pravni subjekt smo po sili razmer, pravno pismeni pa le, če se tega naučimo. Živimo torej pod neznosno težo fikcije poznavanja prava.
Zametki pravne izobrazbe drugod – Rechtskunde
Kot zametek pravne izobrazbe v (osnovnih) šolah, lahko vzamemo Rechtskunde v posameznih zveznih državah v Nemčiji. Ustava Severnega Porenja – Vestfalije določa v par. 11, da je državljanska vzgoja obvezna v vseh šolah. To še ne pomeni, da se državljanska vzgoja mora vršiti kot poseben predmet. Praviloma se določeni deli poučujejo v sklopu drugih (posameznih) predmetov. Prav specifično pa je za Sekundarstufe I (kar je v grobem enačiti z višjo stopnjo pri nas) značilno, da ponuja Rechtskunde ali »pravno vzgojo/izobrazbo) v sklopu neobveznih šolskih delovnih skupnih (Arbeitsgemeinschaften), za katero prejmejo potrdilo. Rechtskunde poteka v 9. ali 10 razredu in vključuje 10 ali 12 blok-ur. Pri poučevanju so aktivno vključeni pravniki, ki so zaključili drugo stopnjo nemškega pravniškega državnega izpita, pri čemer lokalno sodišče aktivno zagotavlja učitelje na podlagi sporazuma s šolo.
Sklepno
Težko je pametovati kako bi bilo treba pravo v osnovnih in srednjih šolah poučevati. Sem pa mnenja, da bi ga bilo vredno poučevati.
Zakaj, poznavanje prava nas namreč lahko odvrne od konflikta. Kdor razume, kako nastaja zakon in kaj počne Ustavno sodišče, je odpornejši na populistične parole v časih, ko erozija pravne države ni več zgolj teoretična možnost. Moot court-i so nemara boljše učno okolje za razvoj sposobnosti argumentacije, poslušanje nasprotne strani in ločevanja dejstev od naziranj, kakor pa debatni krožki, saj je pravo normativna znanost. In končno – pravo je edina disciplina, ki nas zavezuje, ne glede na to, ali smo se ga učili.
Priznati je sicer treba, da obstajajo tudi resni pomisleki proti uvedbi pravne vzgoje. Predmetnik je že tako ali tako natrpan in vsaka nova vsebina izrine nekaj starega. Usposobljenih učiteljev (za OŠ ali SŠ) za pravo ni; zanesti bi se morali na pravnike (ki pogosto nimajo pedagoške žilice). Pravo se tudi hitro spreminja. Obstaja pa še bojazen, da bi se pravo učili tako kot se ne sme (na pamet, namreč). Končno seveda tli še tveganje politizacije ali indoktrinacije. Navsezadnje je polovičarsko znanje lahko še slabše od neznanja.
Toda te pomanjkljivosti se dajo premostiti. Pravne vsebine je smiselno integrirati v zadnje razrede osnovne šole kot nadgradnjo obstoječih predmetov (zlasti domovinske in državljanske kulture in etike). Bolj resen modul prava pa izgraditi v okviru aktivnega državljanstva v srednji šoli. Kot izvajalce velja pritegniti pravnike s pdi-jem, v sodelovanju z ministrstvom za pravosodje oziroma CIP-om.
Kaj pa Ustava? Naj jo dobijo učenci 7. razreda pri pouku domovinske in državljanske kulture in etike; a le skupaj z učno uro, kajti Ustava, ki je nihče ne razloži, ni popotnica mlademu državljanu in domoljubu, temveč spominek.