»Vrhovni vodja«, »Svet varuhov«… To so izrazi, ki jih zadnje tedne pogosto slišimo v novicah povezanih z Iranom, brez pravih pojasnil. Po drugi strani nam je vsem poznano, da ima Iran tudi predsednika, parlament in vse druge »klasične« oblastne organe. Aprila in maja sem za Pravniško društvo v Mariboru in Pravniško društvo Pomurja izvedel predavanji z naslovom »Ozadje konflikta v Iranu«. Ker so med slušatelji prevladovali pravniki, sem v delu predavanj kratko naslovil tudi državno ureditev islamske republike, kjer sem orisal sestavo in funkcijo oblastnih organov, ki se nam zdijo tuji; zanimiva je zlasti dualnost posvetnega in religioznega. Ker se je ta del predavanj publiki zdel še posebej zanimiv, sem pripravil pričujoči pisni povzetek, katerem se osredotočam na ustavnopravne vidike Islamske republike.
Bralca vnaprej opozarjam, da nisem strokovnjak za ustavno ali šeriatsko pravo. Podajam površinski in posplošeni pregled oziroma »prvo informacijo« o sicer širokem in kompleksnem normativnem pojavu z različnimi interpretacijami (tako tujih kot samih iranskih strokovnjakov).[1]
Uvodoma: ljudska in božanska suverenost
Uradno ime države Iran glasi »Islamska republika Iran« (Džomhūrī-je Eslāmī-je Īrān). V tem kontekstu islamska republika ne pomeni zgolj »republika v muslimanski družbi«. Naslavlja ustavni red, v katerem sta združeni dve različni podstavi legitimnosti: po eni strani ljudska suverenost, ki se izraža preko volitev, referendumov in izvoljenih predstavnikov, po drugi strani pa božanska suverenost, ki jo ustava institucionalizira preko doktrine »Vilayat-e Faqih« oziroma »skrbništva islamskega jurista«.
V Iranu volitve niso nepomembne, a jih tudi ne moremo šteti za najvišji mehanizem imenovanja oblasti. Parlament in predsednik sta sicer izvoljena, toda t.i. »Svet varuhov« odloča, kdo na te položaje sploh sme kandidirati, medtem ko Vrhovni vodja nadzoruje osrednje vzvode države. Republika je zato utesnjena v teokratske okvirje.
Vilayat-e Faqih kot ideološko jedro
»Vilayat-e Faqih« je ideološko jedro iranskega ustave. Označuje nekaj kar bi lahko opisali kot »skrbništvo« ali »mandat« islamskih juristov (to je tistih, ki so izučeni v poznavanju in tolmačenju šeriatskega prava – faqih). Da bi razumeli Vilayat-e Faqih je treba najprej pojasniti nekaj osnov dvanajstiškega šiizma, ki je v Iranu sprejet kot državna vera. Sledilci te (največje) veje šiizma verujejo, da Mohamedu sledi 12 imamov, ki služijo kot duhovni in politični nasledniki preroka. Prvi izmed teh imamov je bil Mohamedov bratranec Ali (ki je bil obenem četrti kalif). Ali-ju sledi dokumentirana linija nadaljnjih 10 imamov, vse do Hasana al Askarija. Hasanov sin je torej 12. in s tem zadnji Imam – al Mahdi. Šiiti verjamejo, da bo Mahdi, skupaj z Jezusom, vzpostavil pravičnost in mir na svetu. V njem skratka prepoznamo figuro končnega mesije. Ta prerokba pa se ni uresničila, ker je Mahdi trenutno v »okultaciji«. Z drugimi besedami, zadnji imam je »zakrit« in se bo razkril, ko bo napočil pravi čas. To stanje okultacije po prevladujočem mnenju traja že od leta 874, to je od takrat, ko je umrl enajsti imam (al Askari). Zadnji imam je v (zgodovinskem kontekstu) vstopil v okultacijo zato, da bi se obvaroval pred takratnim pregonom Abasidov (Imamat je namreč ogrožal legitimnost in avtoriteto vsakokratnega kalifa, zato so bili imami pogosto preganjani ali omejeni).
Verniki dvanajstiškega šiizma se torej spopadajo s problemom: zadnji imam (Mahdi) je v okultaciji, vendar islamska skupnost še vedno potrebuje normativno vodstvo. Vodstveni »vakuum«, ki ga je za seboj pustila okultacija, je treba zapolnit. Tradicionalna šiitska misel je pogosto dopuščala omejeno sodno ali skrbniško vlogo (nad tistimi, ki niso zmožni skrbeti zase), a ne nujno skrbništvo suverene države. Tako je na primer bilo sprejeto, da imajo islamski juristi moč ali oblast pri odločanju v verskih razsodiščih, tolmačenju svetih besedil, verouku, odločanju v zadevah glede miloščine ipd. Ajatola Khomeini je v tej zvezi naredil odločilni preskok. V svojih predavanjih, ki jih je izvajal v času izgnanstva v Iraku, je trdil, da je ustanovitev islamske oblasti nujna in da imajo islamski juristi dolžnost takšno državo vzpostaviti in voditi. To je bil prehod od omejene pravniške avtoritete k teoriji politične oblasti. Islamski jurist je torej tisti, ki v času Mahdijeve okultacije skrbi za to, da skupnost ne ostane brez normativne usmeritve, ki bi jo sicer nudil imam. »Skrbništvo« se v iranskem ustavnem modelu v grobem torej nanaša na islamsko skupnost kot tako, tolmačenje šeriatskega prava ter na delovanje družbe. Najvišji izmed faqih je Vrhovni vodja.
Razdružljivost pojmov Vrhovni vodja in (Veliki) Ajatola
Položaj Vrhovnega vodje je treba ločevati od naziva Veliki Ajatola. Ajatola je naziv za visokega islamskega učenjaka. Po prvotni ustavi Islamske republike je Vrhovni vodja sicer moral biti kvalificiran kot »marjaʿ al-taqlid« (vir posnemanja – torej nekdo, ki premore najvišje kvalifikacije oziroma je najbolj čislan v svetu islamske jurisprudence). Ta pogoj je bil odpravljen, ko je položaj zasedel Ali Khamenei, ki v času imenovanja ni bil veliki ajatola. Tako danes 109. člen iranske ustave zahteva zgolj, da je vrhovni vodja islamski učenjak, ne da bi zahteval konkretno raven učenosti oziroma konkreten naziv.
Pooblastila Vrhovnega vodje
Ustava ureja imenovanje, razrešitev in pooblastila Vrhovnega vodje v 107. do 111. členu. Seznam pooblastil v 110. členu je nadvse širok. Vrhovni vodja:
- določa splošne politike države in nadzoruje njihovo izvajanje,
- poveljuje vojski,
- imenuje šest klerikalnih članov Sveta varuhov,
- imenuje vodjo sodstva (ki je tudi predsednik vrhovnega sodišča),
- imenuje vodstvo državne radiotelevizije,
- imenuje vodstvo generalštaba, poveljnike gard in policije,
- rešuje spore med vejami oblasti,
- potrdi predsednika in ga lahko razreši.
Svet varuhov in Svet strokovnjakov
Pomembno je osvetliti še položaj dveh posebnih organov. Najprej je to Svet varuhov (včasih tudi Ustavni svet). Sestavlja ga 12 članov, pri čemer jih 6 imenuje Vrhovni vodja iz redov faqih (islamskih juristov), 6 pravnikov pa imenuje parlament na predlog predsednika Vrhovnega sodišča (slednjega pa kot omenjeno imenuje Vrhovni vodja). Zadevnemu Svetu je poverjenih več posebnih nalog:
- preverja skladnost zakonov z islamom in ustavo (ima pravico veta na zakonadajo, ki jo sprejema parlament),
- razlaga ustavo (opravlja vlogo, ki bi jo pri nas pripisali Ustavnemu sodišču.,
- odobri individualne kandidature za volitve za predsednika, za poslance, in za člane Sveta strokovnjakov.
Svet strokovnjakov je sestavljen iz 88 islamskih juristov, ki jih izvoli ljudstvo. Njegova naloga je imenovati Vrhovnega vodjo in ga (potencialno) tudi odstaviti (impeachment).
Poleg obeh navedenih Svetov obstaja še tretji tak unikatni svet oziroma telo, ki je namenjeno hitremu razreševanju sporov med Svetom varuhov in parlamentom in ga imenuje Vrhovni vodja. V izogib mešanju pojmov se v podrobnosti glede sestave in pristojnosti tega telesa ne bomo spuščali.
Pooblastila predsednika in parlamenta
V grobem je mogoče navesti, da predsednik in parlament opravljata klasične vloge, ki jih najdemo v republikah s predsedniškim sistemom (Iran od spremembe Ustave leta 1989 nima predsednika vlade). Parlament opravlja zakonodajno funkcijo, predsednik pa je po 113. členu Ustave najvišji uradnik v državi in nosilec izvršilne veje oblasti — razen v zadevah, ki se neposredno nanašajo na vodstvo (Vrhovega vodjo). Čeprav ima torej široka pooblastila, je v velikem delu odvisen od Vrhovnega vodje, začenši s tem, da je Vrhovni vodja tisti, ki »določa splošne politike države«. V tem delu je predsednik torej zamejen in nastopa kot izvrševalec prej določenih političnih ciljev.
Pasivna volilna pravica žensk
Glede volitev v parlament za ženske ni omejitev. Ženske so lahko izvoljene za poslanke, a mora (kot za vsakega kandidata) njihovo kandidaturo odobriti Svet varuhov. Drugače velja za mesto predsednika. Ta je izvoljen na splošnih volitvah za štiriletni mandat. Ustava v 115. členu določa, da je izbran izmed »rejal«. Gre za arabsko posvojenko v perzijskem jeziku, ki se (v grobem) lahko razlaga bodisi kot »mož«, bodisi kot »oseba posebnega ugleda«. Iz tega razloga v Iranu ni povsem jasno ali lahko za predsedniški položaj kandidira tudi ženska.[2] V preteklosti so ženske neuspešno vlagale kandidaturo, saj je Svet varuhov sprejel interpretacijo, da je predsednik lahko le »mož«.[3]
So-odvisnost funkcij
Na podlagi zgornjega orisa zasledimo več medsebojnih povezav oziroma prepletenost funkcij, ki spravljajo določene organe v položaj (so)odvisnosti. To je jasno pri volitvah poslancev in predsednika, saj morajo biti individualne kandidature poprej odobrene s strani Sveta varuhov. Predsednik tako na primer potrebuje legitimacijo ne zgolj s strani ljudstva, temveč še poprej s strani Sveta varuhov (oz. posredno – s strani Vrhovnega vodje). Tudi Svet varuhov, Vrhovni vodja in Svet strokovnjakov delujejo v so-odvisnosti. Tako na primer Svet strokovnjakov lahko odstavi Vrhovnega vodjo, a je sam Svet izvoljen zgolj izmed oseb, ki jih prej odobri Svet varuhov (tega pa neposredno in posredno imenuje prav Vrhovni vodja).[4]
Poenostavljena shema struktur oblasti in medsebojnih odnosov.
Ustavna opredelitev Islamske republike
- enega Boga (kot je zapisano v izreku »Ni drugega boga razen Alaha«), Njegovo izključno suverenost in pravico do zakonodaje ter nujnost podrejanja Njegovim zapovedim;
- božansko razodetje in njegovo temeljno vlogo pri določanju zakonov;
- vrnitev k Bogu v onostranstvu ter konstruktivno vlogo tega prepričanja na poti človekovega vzpona k Bogu;
- Božjo pravičnost v stvarstvu in zakonodaji;
- neprekinjeno vodstvo (imamat) in večno vodstvo ter njuno temeljno vlogo pri zagotavljanju neprekinjenega procesa islamske revolucije;
- vzvišeno dostojanstvo in vrednost človeka ter njegovo svobodo, povezano z odgovornostjo pred Bogom, v katerem so enakost, pravičnost, politična, gospodarska, socialna in kulturna neodvisnost ter nacionalna solidarnost zagotovljene z zatekanjem k:
- neprekinjenemu ijtihadu fuqaha, ki imajo potrebne kvalifikacije, izvajanemu na podlagi Korana in Sunne Ma’sumun, naj bo mir z vsemi;
- znanostim in umetnostim ter najnaprednejšim rezultatom človeške izkušnje, skupaj s prizadevanji za njihovo nadaljnje napredovanje;
- zavračanjem vseh oblik zatiranja, tako njegovega izvajanja kot tudi podrejanja mu, ter prevlade, tako njenega vsiljevanja kot tudi sprejemanja.
Na tem mestu ponovno poudarjam, da gre za prevod iz angleškega jezika.
Vera je tudi sicer v iranski ustavi navzoča na več ravneh: kot vir legitimnosti, kot merilo za veljavnost zakonov in kot vsebinska omejitev političnih sprememb.
To je najbolje vidno v nekaj ključnih členih. 4. člen določa, da morajo biti civilni, kazenski, finančni, upravni, vojaški in politični predpisi osnovani na islamskih merilih, o čemer presojajo Svet varuhov. 5. člen določa, da se med okultacijo dvanajstega imama poveri vilayat in vodstvo skupnosti pravičnemu in sposobnemu islamskemu juristu. 12. člen določa, da je uradna vera islam dvanajstniškega šiizma, in to načelo razglasi za nespremenljivo. 167. člen nalaga sodniku, da ob pravni praznini poseže po avtoritativnih islamskih virih in fatvah; 177. člen prepoveduje ustavno spremembo islamskega značaja sistema in uradne vere.
Ta zasnova pa ni povsem enosmerna. Ustava namreč vsebuje tudi določbe, ki utrjujejo republikansko zasnovo in zagotavljajo določeno mero verske avtonomije. Tako na primer 13. člen priznava Zoroastrijce, Jude in (Asirske te Kaldejske) kristjane kot uradne verske manjšine ter jim podeljuje po enega poslanca v parlamentu. V 23., 24., 26., 27. in 37. členu Ustava prepovedujejo preiskovanje prepričanja, zagotavljajo relativno svobodo tiska, združevanja in javnih zborovanj ter domnevo nedolžnosti. Toda skoraj vsaka od teh pravic je omejena z navedbami, ki bi jih v grobem lahko prevedli ko »v okviru zakona«, »ne v nasprotju z načeli islama« ali »v skladu z islamskimi kriteriji«. Zato je pravilneje reči, da ustava pravice priznava, vendar jih od začetka vgradi v normativni prostor, ki ga nadzira teokratska razlaga.
Sklepno
Če vprašamo, kaj v ustavnopravnem kontekstu pomeni »islamska republika« v Iranu, je približek odgovoru ta, da gre za ustavno ureditev, ki republiko določa kot metodo politične participacije in upravljanja, ne pa kot vrhovni vir oblasti. Nad volilnim in parlamentarnim delom sistema bdi teološki vrh, ki velja za skrbnika vere, revolucije in države same.
——————————————————————
[1] Izhodiščno velja vsako raziskavo zastaviti na branju same Ustave. Na spletu je dostopnih več angleških prevodov Ustave: https://www.constituteproject.org/constitution/Iran_1989
Nekaj dodatnih strokovnih/znanstvenih člankov, na katere lahko napotim bralca:
- Arjomand, Saïd Amir. Constitution of the Islamic Republic. Encyclopaedia Iranica, 1992, https://www.iranicaonline.org/articles/constitution-of-the-islamic-republic/
- Kadivar, Mohsen. Wilayat al-faqih and Democracy, 2011, https://english.kadivar.com/2011/11/13/wilayat-al-faqih-and-democracy/
- Akhavi, Shahrough. The Thought and Role of Ayatollah Hossein’ali Montazeri in the Politics of Post-1979 Iran, 2008.
[2] https://iran1400.org/content/can-a-woman-become-president-in-iran-its-complicated/
[3] https://www.amnesty.org/en/latest/news/2013/05/irans-ban-on-female-presidential-candidates-contradicts-constitution/.
[4] Kritično tem: Wilfried Buchta, Who rules Iran? The structure of Power in the Islamic Republic, https://www.washingtoninstitute.org/sites/default/files/pdf/WhoRulesIran.pdf